Želja po prenovi mizarjeve hiše v v okolici Ljubljane je tlela dolgo, nekaj let nazaj pa se je želja pretvorila v nujo in odločitev. Spremenjene potrebe so odprle prostor za preobrazbo — za premislek o novem tlorisu oz. prostorski zasnovi, o tem, kako lahko hiša, ki nosi spomin rokodelskega znanja, ponovno zaživi v sodobnem ritmu.

S prenovo interierja je prišel tudi razmislek o ustreznosti obstoječega tlorisa. Leta so namreč prinesla tudi dejstvo, da bodo otroci kmalu zapustili družinsko gnezdo. Potrebe in želje družine oz. staršev so se spremenile v letih, ko vstopajo v svojo jesen življenja. Posledično se je razrahljala prostorska zgoščenost, spremenile so se nekatere funkcije in hiša je dobila bolj fluidno, a premišljeno zaporedje prostorov, ki je vdahnila družinskemu življenju nov občutek lahkotnosti.

Projekt zaznamujejo bogate teksture materialov in natančne mizarske obdelave, ki pripovedujejo zgodbo o ročnem znanju in potrpežljivosti. Med unikatnimi detajli izstopajo polkrožne niše s policami in svetlobnimi poudarki, stojalo za drva s svojo utilitarno eleganco, živahni ritmi ročajev, terakotni poudarki ter skrbno uravnotežene kompozicije volumnov in praznin.
Odstranitev stene je omogočila umestitev dvostranskega shranjevalnega volumna, ki hkrati pripada predsobi in prostorni kuhinji. Ta poteza je razbremenila nekoč tesno predsobo, ki se zdaj brezšivno zliva s preostalimi prostori hiše. Leseni volumen je vzpostavil oblikovalski jezik umeščanja volumnov ob in med nosilne elemente — jezik, ki ga zasnova dosledno razvija po celotnem tlorisu. Tako se shranjevalne površine pomaknejo ob robove prostorov in odpirajo pretočne, svetle osi gibanja. Na mestih, kjer konstrukcija pretrga ravnino volumnov, se pokaže droben arhitekturni prizor: dialog starega in novega, odkritja in prekritja. Različne funkcije volumnov so nakazane bodisi s spremembo teksture, bodisi s prelivom barve. Zaradi doslednega sledenja proporcem in premišljeno usklajenih detajlov interier nikoli ne preide v vizualno prenasičenost. Vertikalna tekstura se kot prepoznavna rdeča nit pojavlja v vseh prostorih, občasno prekinjena z mehko polkrožnimi izseki, ki se pojavljajo kot izdolbine za osvetljene predmete, kot zasteklitve omar ali kot ogledalne površine.

Vsak arhitekturni projekt je rezultat tesnega sodelovanja — investitorja, načrtovalca, izvajalca. V tem primeru je bil investitor hkrati tudi glavni izvajalec, kar je v proces vneslo izjemno redko simbiozo. To nam je omogočilo sproščeno, kreativno in bolj osebno raziskovanje detajlov, ki žal pogosto ostanejo neizvedeni. Tokrat pa so našli svojo obliko, material in — svoj prostor oz. dom.