Ko se z glavnih ljubljanskih ulic sprehodimo do skritih mestnih atrijev, naletimo na skromnejše in neokrašene večstanovanjske hiše, ki so bile davno tega namenjene služinčadi pomembnih mestnih družin. V eni izmed takšnih hiš, ki je pred skoraj 500 leti zrasla ob vznožju grajskega griča, dandanes najdemo 63m2 veliko stanovanje, polno skritih spominov in odkritih detajlov, ki opominjajo na bogato zgodovino mestnega jedra.

Na prvi pogled je bilo stanovanje prvotno sestavljeno iz treh sob in štirih konstrukcijskih enot, ki pa so bile skozi leta večkrat prezidane glede na potrebe novih stanovalcev, kar je bilo mogoče razbrati tudi iz vgrajenega gradbenega materiala. V času opremljanja starih zidov s sodobnimi komoditetami so v stanovanju nastale nove instalacijske stene, ki potekajo skozi vsa nadstropja ter nove stene, ki so prevzele tudi statično vlogo in jih ne gre odstranjevati.

Stanovanje je pred našim posegom funkcioniralo kot enosobno stanovanje. Ločena kuhinja, kopalnica, wc, kar nekaj neizkoriščenih hodnikov in velik bivalno-spalni prostor. S tehtnim premislekom in ovrednotenjem potreb novih lastnikov, smo prostor brez večjih posegov spremenili v stanovanje z ločeno spalnico, manjšo sobo, kuhinjo ter velikim bivalnim delom. V obokanem delu so nam obstoječe napeljave omogočile izvedbo kopalnice, ki služi tako spalnici kot tudi manjši sobi in je popolnoma zasebne narave. Manjše okno v kopalnici se odpira na danes zapuščen hodnik/rov, ki je nekoč služil za skrivni in hiter pobeg v primeru vojnih napadov. Dandanes služi le še kot servisni dostop do zunanjih zidov hiše. Wc smo ohranili na obstoječem mestu, kuhinjo pa smo umestili na nekoč neizkoriščen hodnik ob instalacijski steni. Na željo lastnikov smo spalnico umestili v predel stanovanja, ki nima toliko dnevne svetlobe, saj sta le-to želela nameniti prostorom, kjer preživijo večji del dneva; tako nekaj svetlobe pronica v spalnico posredno iz hodnika. Manjša soba se z dvema oknoma odpira na teraso in skozi steklena vrata zagotovi nekaj naravne svetlobe tudi kopalnici. Bivalni prostor je v nasprotju s spalnimi in servisnimi deli prostorsko razkošen, saj se tu odvija večji del življenja.

Ker so se lastniki odločili, da bodo klasično televizijo zamenjali za prenosni projektor, je sedežna garnitura sestavljiva in omogoča različne prostorske kompozicije, orientacije in uporabe. Lebdeč stenski element služi kot dodatna delovna površina, prostor za projekcijsko platno in shranjevalna površina. Dizajn stenskega elementa, ki se steni zgolj približa, pusti kamniti steni da diha in je ne zakrije trajno. Nekonvencionalno postavljena zavesa po eni strani izhaja iz nepravilne postavitve oken, ki ne dopušča klasične postavitve zaves ob obeh straneh oken, po drugi strani pa zato, ker gre za objekt, ki ni tipično meščanski. Je namreč majhen in nikoli ni bil namenjen prestižnemu sloju, čigar dom bi krasili bogati in dekorativni tekstili. Z redefiniranjem zavese v prostor vseeno vnesemo mehkobo, taktilnost in zaželjeno funkcionalnost ob večerih, prostoru pa ne dajemo identitete, ki mu ne pritiče.

Po meri izdelano pohištvo izkoristi vsak najmanjši shranjevalni kotiček, odmiki od sten in stropov pa subtilno opredeljujejo časovno intervencijo tako posameznih sten in konstrukcijskih elementov, kot tudi naše zadnje oblikovne intervencije. Omare segajo zgolj do višine nosilca in tako še dodatno kažejo na časovni izvor posega. Prehod, skrit v belo steno pri kuhinji, je bil narejen v eni izmed davnih prenov, ker smo želeli nakazati prvotni prostor, smo vrata skrili v kompozicijo bele obloge.

Oblikovanje volumnov shranjevalnih površin izhaja iz maksimizacije svetlobe, ki smo jo želeli pripeljati globje v prostor in ustvarjanju čim večjega občutka odprtosti ob vstopu v stanovanje. Vrata, skrita za ogledalom, ki vodijo v wc nakazujejo, da se zadaj skriva prostor – ta je bil dodan/dozidan pozneje v zgodovini, prostor pa bi v izvoru moral biti globji, kar nakažemo z vgrajenim ogledalom. Obokan prehod iz spalnice v kopalnico, ki smo ga odkrili med prenovo, smo ponovno odprli in opremili z drsnimi vrati, ki povzemajo njegovo obliko v obliki ogledala. Ta ustvarja iluzijo globine, ko so le-ta zaprta. Ob enem izmed notranjih prehodov se opazi ostanke starega okna, sprememba v tlaku pa nakazuje nekoč zunanjo steno objekta.

Relativno malo svetlobe v stanovanju je botrovalo odločitvi, da smo odprte stene in stropove povrnili v staro ometano obliko. Kamnita stena, ki jo je prejšnji lastnik odprl, je odeta v bel oplesk. Na tak način smo pustili vidno staro rano oz. star poseg, ki pa se z novim opleskom postavi v ozadje in govori le o spominu, ob tem pa prepusti prostor novemu življenju.

Stara vrata, ki jih zob časa ni prehudo načel, smo obnovili in pobarvali v značilno barvo stanovanja. Po obliki vemo, da so vrata stara, verjetno last prejšnjega lastnika.

Oblikovanje pohištva je izčiščeno in optimizirano na bivanjske navade oz. življenje točno določene družine.

Preproste linije ne preglasijo starega okvirja, pač pa mu pustijo, da subtilno pripoveduje o bivših obdobjih in lastnikih. Topla bež barva v kombinaciji z barvo lesa v očeh lastnikov vdahne prostoru toplino in interier naredi dom. Poudarki v rdečih odtenkih in dodatni opleski v beige odtenkih majhne, temne prostore brez naravne svetlobe naredi intimne in nekoliko skrivnostne Ta ista barva pa lahko v prostoru obdanem z naravno svetlobo deluje kot poudarek. Previdno preigravanje barv, tekstur in kovin dopolnijo premični predmeti. Izbor lesenih stolov izhaja iz dveh starih stolov, ki jih je lastnik dobil v dar od babice in mu predstavljajo vez z osebno zgodovino. Novi stoli, v barvi naravnega hrasta, stare stole še dodatno poudarijo. V prostoru je posebno mesto namenjeno tudi umetninam, še posebej kip priznane kiparke Metode Maj, ki krasni dnevno-bivalni prostor.

Čudovita 500 let stara lupina je tako skozi tehten premislek, pogovor in ovrednotenje obstoječega stanja postala dom, kjer se prepletajo zgodovina mesta, stavbe in osebni spomini lastnikov.